OMREŽJE NATURA 2000

Od sedemdesetih let so pojem biotske raznovrstnosti in vprašanja glede postopne izgube biološke raznovrstnosti zaradi človeških dejavnosti postali predmet številnih mednarodnih konvencij. S Konvencijo o biološki raznovrstnosti, podpisano leta 1992 v Riu de Janeiru, so vse države članice Evropske skupnosti priznale kot prednostno nalogo ohranitev ekosistemov in naravnih življenjskih prostorov in situ ter si za cilj zastavile »predvideti, preprečevati in se spopadati z vzroki občutnega zmanjšanja ali izgube biološke raznovrstnosti pri samem viru, glede na njene resnične ter ekološke, genetske, družbene, gospodarske, znanstvene, izobraževalne, kulturne, rekreativne in estetske vrednosti«. Ohranitveni pristop do posameznih ogroženih vrst je bil torej opravljen in ta vizija se je na zakonski ravni spremenila v dve skupnostni direktivi o habitatih (Dir. 92/43/EGS) in o pticah (Dir.79/409/EGS), prva določila, iz katerih jasno izhaja pomembnost geografsko širšega pristopa za varstvo biotske raznovrstnosti.

Evropska unija, preko 3. člena direktive o habitatih, prav v tem okviru uzakonjuje nastanek evropskega ekološkega omrežja pod imenom Natura 2000.

Direktiva o habitatih je napredna pod različnimi pogledi, saj:

- zavezuje države, da z enako pozornostjo obravnavajo naravne in polnaravne habitate (na primer tradicionalne kmetijske površine, obdelane gozdove, pašnike itd.), oziroma okolja, katerih ohranitev je odvisna od tradicionalnih kmetijskih dejavnosti in tako priznajo njihovo bistveno vlogo pri ohranjanju biološke raznovrstnosti. Na kmetijska območja so na primer vezane številne živalske in rastlinske vrste, ki so že redke in ogrožene ter je za njihovo preživetje potrebno nadaljevati in vrednotiti tradicionalne dejavnosti, kot sta lahko paša ali neintenzivno kmetijstvo;

- uvaja pojem ekološkega omrežja prav preko omrežja NATURA 2000, ki ga sestavljajo območja OPS in POV in narekuje obvezno varstvo ekoloških koridorjev za povezovanje območij Nature 2000;

- uzakonjuje princip, po katerem je edini učinkovit način za ohranjanje evropske biološke raznovrstnosti, da varstvo živalskih in rastlinskih habitatov sodeluje z gospodarskimi dejavnostmi in družbenimi in kulturnimi potrebami prebivalstva, ki živi na območjih omrežja Natura 2000.

Omrežje Natura 2000 je torej usklajen in dosleden sistem območij, katerega namen je ohraniti biotsko raznovrstnost. Gre za pravo »ekološko mrežo«, ki jo sestavljajo »vozli«, (oz. območja OPS in POV), ti pa so med seboj povezani skozi ekološke koridorje. »Vozli« Mreže se določijo na podlagi prisotnosti posebnih habitatnih tipov in živalskih in rastlinskih vrst posebnega varstvenega pomena in so zelo ranljivi. Ustanovitev mreže zagotavlja nepretrgane premike selitev, genetskih tokov posameznih vrst in zagotavlja dolgotrajnost naravnih habitatov.

OPS so »območja, pomembna za Skupnost«, medtem ko so POV »posebna območja varstva«. Katera je razlika? POV je območje, posebej namenjeno za varstvo ptic in izhaja iz izvajanja direktive o pticah. OPS pa je namenjeno varstvu habitatov in rastlinskih in živalskih vrst, opredeljenih kot »pomembnih za Skupnost«. V tem primeru velja zakonska podlaga direktive o habitatih. Območja velikokrat popolnoma ali delno sovpadajo.

Cilj direktive o pticah je ohranjanje vseh prosto živečih ptičjih vrst, seveda na prostosti na evropskem ozemlju, direktive habitatih pa ohranjanje posebnih naravnih in polnaravnih habitatov ter nekaterih prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst, pomembnih na evropski ravni. Obe direktivi imata priloge s seznami živalskih in rastlinskih vrst ter habitatnih tipov, za katere so potrebne različne stopnje varstva.

V italijanski zakonodaji sta direktivi o pticah in o habitatih dobili mesto preko zakona št. 157/92, oz. OPR št. 357/97 in naslednjih spremembah in dopolnitvah.
Dežela obravnava zadevo v deželnih zakonih št. 17/2006,14/2007 in 7/2008.